Letošnja alpinistična šola se je začela, kot vsak pravi alpinistični podvig – z željo. Željo po novih izzivih, željo po znanju varnega gibanja v gorah in željo povzpeti se tja, kamor prej ni bilo mogoče. To je zgodba o tem, kako je Alpinistični odsek TAM med svoje vrste sprejel novo generacijo tečajnikov in s tem uspešno nadaljeval tradicijo, ki sega vse do leta 1962.

---

Pot, ki smo jo tečajni opravili pod vodstvom Mateja 'Piki' Balažica, ni bila kratka. Tekom alpinistične šole so bila v prostorih kluba organizirana številna predavanja, tam smo od izkušenejših kolegov izvedeli o alpinistični etiki, vremenoslovju, pripravah na alpinistično turo in o mnogih drugih temah. Nekatere informacije tako ohranjamo v mislih ob vsakem koraku na nevarnem terenu, druge, kot je reševanje zasutega v plazu, pa hranimo nekje v spominu, v stalni pripravljenosti in upamo, da jih nikoli ne bomo zares potrebovali.

Verjetno je vsakemu bralcu jasno, da alpinistična šola ne more potekati zgolj za štirimi stenami, pač pa pride čas, ko je potrebno že slišano prenesti v prakso, na teren. Omenjeni praktični del se je začel s spoznavno turo, kjer je Piki povedel nove alpinistične navdušence iz Doma v Kamniški Bistrici proti Repovem kotu pod južno steno Planjave in nato po Grapi za Vratam do Planjavskih zelenic. Na Planjavskih zelenicah smo si mi, kot tudi klopi, privoščili težko zasluženo malico in počitek. Pozneje smo se po markirani poti sprehodili do Srebrnega sedla in nato nazaj do izhodišča. Cilj ture ni bilo le spoznavanje med seboj, temveč tudi spoznavanje hoje po brezpotju, orientacije na terenu in seznanitev s skalnimi klini in premičnimi varovali. 

V novembru smo se zbrali na parkirišču pod Slapom Rinka, od koder smo se po markirani poti povzpeli do Frischaufovega doma na Okrešlju. Pot smo nadaljevali po brezpotju pod jugovzhodno steno Mrzle Gore, kjer smo vadili izdelavo sidrišč v kopni skali s pomočjo klinov in premičnih varoval. Kljub snežnim razmeram v dolini smo uspeli ujeti nekaj sončnih žarkov in sončna krema se je izkazala za omejeno dobrino.

V začetku decembra je Matej Balažic tečajnike nameraval poučiti o plezanju z derezami in s cepini, vendar zaradi pomanjkljive snežne odeje v hribih, tega ni bilo moč izvesti po prvotnih načrtih. Zbrali smo se na Planini pri Sevnici, kjer smo po kratkem pristopu prišli do naravnega plezališča. Tam je bil izveden tečaj zatikanja s cepini – ''drytoolinga'', torej plezanja z lednim orodjem v kopni skali. Stvar se je izkazala za izredno naporno, a hkrati neverjetno zanimivo izkušnjo.  Vsekakor pa vsakemu, ki se s tem prvič srečuje, daje nov pogled na napredovanje v skalnem terenu.

V januarju so se zvezde poravnale in Piki je lahko uspešno izvedel tečaj lednega plezanja. Zbrali smo se pri Koči na Gozdu na Vršiču in se odpravili do slapov pod Prisojnikom. Ponovili smo relevantne manevre in tehnike, ki se uporabljajo pri lednem plezanju, nato smo jih imeli priložnost izvesti tudi sami. 

V februarju je potekal tečaj zimske alpinistične tehnike. V soboto smo se zbrali na parkirišču dobre pol ure hoje stran od Doma pod Storžičem, saj cesta do koče ni bila prevozna. Peš smo nadaljevali mimo planinske koče in po slabih treh urah spretnega navigiranja naposled našli primerno lokacijo za izvedbo prvega dela zimskega tečaja – učili smo se hoje s cepinom in derezami, izvedli smo prerez snežne odeje, učili smo se izdelave sidrišč v snegu in se naposled preizkusili v aretaciji padlega soplezalca. Po končanem programu smo se med borovci hitro spustili nazaj do Doma pod Storžičem, kjer smo se pogreli ob peči na drva in se razživeli v prijetni družbi. Za češnjo na torti smo bili po spletu okoliščin celo deležni brezplačnega predavanja na temo višinske bolezni v hrvaščini. 

V nedeljo smo po zajtrku zapustili planinski dom in se spustili nekoliko nižje do travnika, ki je bil primeren za izvedbo drugega dela tečaja. Tokrat smo se učili o nastanku plazov in reševanja zasutega. Vsak se je preizkusil v lociranju zasutega z uporabo lavinske žolne in sonde. Pripravniki in alpinisti so se izredno potrudili pri skrivanju lavinskih žoln in nam s tem omogočili pošten izziv in iskren čar ob iskanju. 

V preostalem delu februarja in začetku marca smo se ob treh priložnostih zbrali na plezalni steni v Rušah, kjer smo se učili vrvne tehnike. Tokrat smo vadili gibanje naveze, samoreševanje in spust po vrvi. Tehnike, ki spadajo med zahtevnejše v repertoarju tečajnika, smo imeli priložnost dodobra izvežbati ob napotkih potrpežljivih pripravnikov. 

V začetku aprila je prišel na vrsto letni tečaj vrvne tehnike, katerega smo izvedli v sončni Vipavi. V soboto smo v naravnem plezališču vadili izdelavo sidrišč, gibanje naveze, športno plezanje, samoreševanje in spust po vrvi. Omenjene tehnike so naši inštruktorji razdelili v pet postojank in vsaka dvojica tečajnikov se je preizkusila v sleherni. Dan se je zaključil v prijetnem hostlu, kjer smo igrali karte in namizni nogomet. Sprostitev pred velikim dnem je bila s tem popolna. 

Naposled je prišel dan, ko smo tečajniki morali zapustiti varna tla in pod vodstvom izkušenih kolegov razpreti svoja komaj formirana alpinistična krila. Po zajtrku smo tečajniki žrebali svojega plezalnega partnerja med izkušenimi kolegi. S tem so bile določene naveze za vzpone tistega dne. Nato smo se ponovno odpeljali do parkirišča Kampa Tura, tam so se naveze ločile in vsaka je izbrala drugo večraztežajno smer v Gradiški turi. Tokrat je šlo zares in z nekaj začetne vznemirjenosti je sleherni med tečajniki osvojil svoj prvi uradni alpinistični vzpon. Pred odhodom domov smo se zbrali ob pijači in se skupaj nasmejali pripetljajem dneva.

V naslednjih dneh je sledil pisni izpit alpinistične šole, veliki finale – praktični izpit vrvne tehnike alpinistične šole, pa je potekal v plezališču Kotečnik, pisani svet, kjer smo tečajniki prikazali osvojene tehnike in manevre ter s tem postali člani Alpinističnega odseka TAM. 

Kot omenjeno na začetku, je AO TAM letos spet pridobil nekaj novih bodočih soplezalcev in s tem upravičil naziv Tovarna Alpinistov Maribor. 

Med pisanjem tega sestavka se zavedam, da ga berejo ljubitelji narave, ki premišljujejo o udeležbi alpinistične šole. Zato si jemljem pravico, da za konec izrazim svoje mnenje na kar se da direkten način. Bila je neprecenljiva izkušnja in prepričan sem, da nihče med nami (tečajniki), ne obžaluje svoje udeležbe. Četudi cilj nekaterih ni bilo nadaljevanje alpinistične poti, pač pa učenje za varnejše obiskovanje gora ali športnih plezališč, niso odšli praznih rok, temveč z vsem kar so iskali. 

Za konec bi se rad zahvalil vodji alpinistične šole, Mateju Balažicu; načelniku AO TAM, Sandiju Gričniku ter vsem ostalim alpinističnim pripravnikom in alpinistom, ki so sodelovali pri izvedbi alpinistične šole, s čimer so nesebično žrtvovali svoj prosti čas z namenom, da prenesejo naprej svoje znanje, izkušnje in izročilo svojega odseka. 

Julij Štrucl