Včasih imam kar slabo vest, da se nič ne pojavim na ferajnu ter ne poročam o svoji (ne)aktivnosti. Upam, da se z naslednjim zapisom vsaj delno odkupim...

---

Skoraj končano študijsko leto je bilo res (pre)polno in v hribih sem bil bolj ali manj neaktiven. To sem nekako poizkušal popraviti ob začetku poletja. Imam privilegij, da moja družina rada sledi mojim hribovskim in plezalnim ambicijam ter tako poletje klasično začnemo v Pakli. Z vsakim članom družine kaj splezam in sem na koncu čisto zadovoljno utrujen. Sledili so zelo mrzli Dolomiti. Preplezali smo nekaj ferat, naredili par pristopov, z Urhom sva splezala lepo smer nad Colfoscom, pa še precej prelazov sem prekolesaril. Naslednja postaja je bila Sella Nevea. Žal je bilo 14 dni na senčni strani Kanina precej slabo vreme, a smo na pol delaven na pol prosti čas efektivno izkoristili. Edino resno turo sva naredila z Alešem v Mis Julijcev, preostanek časa sem buljil v vremensko napoved, a bil vedno znova moker. Večino vremenskih oken sem preživel na kolesu in planinskih turah. Na Selli sta tudi dve plezališči. Lahko in udobno za druženje z otroki in hard core, ki postavi tvojo formo na realna tla...

Po intenzivnem skupnem času z mojimi najdražjimi smo se v začetku avgusta razkropili. Urh je šel za skoraj en mesec v Amsterdam, punce na morje, jaz pa s Primožem v Centralne alpe. Sicer dobro vremensko napoved je kvaril močan veter in precejšnje količine snega v višjih nadstropjih. Po nočni vožnji v Courmayeur sva zjutraj prispela na kočo Torino. Omotična od višine in neprespane noči sva se zibala po grebenu Entreves ter se čudila gužvi in počasnim navezam. Preveč naju to ni motilo, saj je dan bil lep in tura ne predolga.

Drug dan sva se brez jasnih informacij o stanju razmer podala v greben Kuffner v Mt. Maudit. Začetek je bil odličen. Zalito in dober sneg. Po vseh kombiniranih raztežajih sva vedno bolj rila v nepredelano mokroto in gosti oblak. Na grebenu Maudita se je veter konkretno ojačal in vidljivost je bila slaba. Premočena naju je veter kar nekaj časa preizkušal v strmem sestopu v belino. Še sreča, da je Primož že bil na Taculu in se je na podobnem mestu že izgubljal. Z njegovo izkušnjo in pomočjo GPSa sva nekako našla zapihano gaz in sestopila po strmih pobočjih mimo fascinantnih serakov in razpok. Z izgubo višine sva ušla tudi objemu oblaka in svet je postal veliko bolj prijazen. Na Taculu se je te dni veliko smučalo. Zapadlo je res precej snega in razmere za smučanje so izgedale odlično. Čeprav sva bila na Midiju dovolj zgodaj za panoramsko vožnjo, sva si privoščila večerni sprehod do Torina in med pešačenjem občudovala ostenje Tacula. Po dnevu sušenja opreme in hibernacij sva se lotila grebena Rochefort. Velikanov zob sva izpustila. Jaz sem na vrhu ža bil

in pred nama je bila (pre)dolga pot, da bi z njim izgubljala čas. Greben Rochefort me je preseneti. Res ima oster, izpostavljen snežni raz, a da bova toliko plezala skale, si nisem mislil. Zelo se mi je vlekel, a razmere so bile dobre in veter usmiljen. Po osmih spustih sva prva ta dan na bivaku Canzio. Čeprav sva prvotno načrtovala nadaljevanje in bivakiranje na grebenu Jorassov, naju je nekoliko oblačna vremenska napoved, nočni veter in izkušnja iz Kuffnerja utrdila v veri, da je bolje, da prespiva v Canziu in imava pač zelo dolg drugi dan prečenja. Razpakirava, pogrneva spalke in začneva topiti prvo rundo snega, ko pridrvi na bivak znan angleški vodnik, ki naju opogumi, da nadaljujeva. Po trenutku dileme na hito vse pospraviva in ob 14h že plezava petko v gojzerjih, a v toplem popoldanskem soncu in ne v jutranji mrzli temi. Z vsaku uro sva bolj zadovoljna, da sva nadaljevala še isti dan. Okoli 19h doseževa prvo primerno mesto za bivak, en raztežaj pod vrhom Pte Marguerite, na dobrih 4000vm. Poteptava sneg in zadovoljno uživava ob pogledu na kompozicijo lune, sončnega zahoda in oblačnih formacij. Za dobro voljo skrbi najin ultra light gorilnik, peresno lahka Temu spalka in perujski armič za 5 dolarjev. S temo se zlekneva in večinoma prespiva nepozabno noč.

Za zajtrk preplezava težaven kombiniran raztežaj in nadaljujeva preko vseh vrhov do zadnjega, najvišjega Walkerja. Res gre za mogočno turo! Če sva se prvi dan na Entreves-u čudila počasnim navezam, se ta dan hitrim. Sama v tempu zdravnika in glasbenika raje napredujeva v vzdušju allegro ma non troppo. Sledi objektivno precej nevaren sestop po običajni smeri na Grandes Jorasses. Po nekaj skokih čez robne zevi in razpoke, tekanju pod seraki in 10 spustih doseževa ledeniško moreno in malo za tem kočo Boccalatte. Čudovit ambient naju nagovarja, da bi prespala kar v tej zapuščeni koči, a naju Španci opozorijo, da je dobro, da zaradi miši hrano nekam obesiva. To naju spodbudi, da še pred temo sestopiva v dolino. Še isti dan se namestiva v kempu Grandes Jorasses. S tem najin alpinistični del aktivnosti zaključiva. Vroče vreme naju ne nagovarja k plezanju južnih smeri, ki so v veliki večini zastopane na italijanski strani Mont Blanca. Malo frikava in se baševa s focacciami, nakar se odpeljeva domov. Fajn je bilo in poletja še ni konec!

Luka Juhart