Vtisi z zimskega tečaja alpinistične šole TAM, 14.–15. marec

---

Vtisi z zimskega tečaja alpinistične šole TAM, 14.–15. marec

Ko se vpišeš v alpinistično šolo, si ponavadi predstavljaš fine grapice, suhe skale, oranžno-pinky sončne vzhode in tisti romantični občutek, ko dereze lepo škripajo po snegu. Realnost pa je včasih… drugačna. In točno to je bil naš zimski dvodnevni tečaj v Karavankah: taprava, iskrena lekcija alpinizma. Takšna, ki te na koncu dneva morda res pusti premočenega do kosti, a z nasmehom na obrazu in toplino v srcu.

V soboto zjutraj, 14. marca, smo se pripravniki letošnje alpinistične šole TAM tako zbrali na domu pod Storžičem in se odpravili v stene pod Storžič. Dež nas je nežno pozdravil že na parkirišču, kmalu pa je postalo jasno, da se nima ravno namena posloviti, niti višje. A če bi človek čakal popolne razmere, potem verjetno (skoraj) nikoli ne bi šel v hribe :)

Matej, Sandi, Aleš, Sašo, Špela in Marjan so nam tako pripravili tri zelo konkretne poligone: na prvem smo se posvetili plazovni problematiki: delo z žolnami, iskanje zasutega ponesrečenca, prerez snežne odeje in razumevanje, kaj se pravzaprav dogaja pod našimi nogami pozimi.

Na drugem smo šli skozi premikanje v zimskih razmerah: dereze, cepin, hoja navzgor, navzdol, prečenje pobočij in skozi najbolj zabaven (a krvavo nujen) del - ustavljanje s cepinom. Na glavo, na trebuh, rikverc; skratka v vseh možnih scenarijih, ki si jih lahko zamisliš.

Tretji poligon pa je bil namenjen varovanju v zimskih razmerah - od izdelovanja zanesljivega sidrišča v snegu, do varovanje naveze in vseh tistih malenkosti, ki poskrbijo, da smo pozimi v gorah res lahko čim bolj varni.

Da smo bili med vsem tem precej mokri, je blago rečeno. Dež nas je pridno namakal skoraj ves dan, kljub temu pa ni bilo nobenega jamranja. Bolj kot ne smo se smejali sami sebi, mokrim rokavicam in postopoma naraščajoči poplavi v gojzerjih. Pozno popoldne smo se po tečaju zasluženo umaknili v Dom pod Storžičem, kjer smo najprej seveda začeli z misijo sušenja opreme na 1001 način.

Večer pa je hitro postal še bolj poseben, saj se je naš Samo Žnidaršič za svojih 50 let delovanja v PD TAM razgovoril o svojih alpinističnih dosežkih in doživetji, ki jih, roko na srce, kar ne zmanjka. In res je bilo TOP. Njegove zgodbe niso bile samo naštevanje smeri ali odprav, ampak so bile zgodbe drugačnem času. Bile so o ljudeh, o tem, kako se je alpinizem razvijal in kako so ga živeli včasih. Takšne zgodbe, kjer med vrsticami začutiš, koliko vztrajnosti, poguma in tudi trme je bilo potrebne.

Slišati vse to od nekoga, ki je toliko preplezal in doživel tudi z ljudmi, ki ga dejansko obkrožajo še danes, lahko samo sediš, poslušaš in si misliš: “Noro, life goals.” Ni boljšega, kot poslušati osebo, ki je del tiste prave alpinistične tradicije, na kateri pravzaprav stojimo tudi mi danes - tudi jaz.

Po predavanju je sledil še sprejem pripravnikov alpinistične šole, potem pa klasičen planinski večer: nekaj hrane, nekaj pijače, veliko smeha in tisti prijeten občutek, da si del ene zelo fajn (in včasih tudi malce mazohistične) skupnosti ljudi, ki soboten dan raje preživijo na vetru, dežju in snegu, kot pa doma na kavču.

Naslednje jutro nas je čakalo nadaljevanje: vzpon na Begunjščico po centralni grapi. Kljub mokrim gojzarjem in rahlo težkim nogam (beri praznim kozarcem) od prejšnjega večera je bila volja presenetljivo visoka. Slogan, ki se je večkrat slišal skozi vikend - “alpinizem boli” - pa nas je trmasto držal pokonci.

Tokrat nas dež res ni pral, nas je pa pričakala precejšnja megla in mini 10-minutno okno na vrhu. Pretiranih razgledov morda res ni bilo, je bil pa kljub temu lep vzpon in dobre razmere, da smo lahko novo pridobljeno znanje prenesli na teren. Z vrha smo se nato spustili po Šentanskem plazu nazaj proti Ljubelju, kjer se je naš dvodnevni mini alpinizem deloma zaključil - kot pravi naš Sandi, se tura zaključi šele takrat, ko si na varnem doma v postelji :)

Če potegnem črto: bili smo mokri, nekateri tudi drugi dan v mokrih čevljih, vreme je bilo daleč od šajbe. Ampak naučili smo se ogromno, se še malo bolj povezali kot ekipa in dobili en tisti pravi, nefiltrirani občutek, kako alpinizem v resnici izgleda.

In ja, kot smo si v šali večkrat rekli čez vikend:

Alpinizem boli.

Ampak kdo ve… mogoče nas ravno zato znova in znova vleče nazaj.

Mojca Mlakar Vasić