Za vikend ob dnevu žena smo organizirali turnosmučarski tabor. Na koncu smo se ga – precej simbolično – udeležili sami dečki. Sprva je kazalo, da bi lahko imeli še dve članici, a ker so se Klari popolnoma zaštofali sinusi, je potem tudi Tanja odpovedala z zelo pragmatičnim argumentom: »Ja kaj bom pa jaz sama delala tam z vami, pa še s krpljami bom.«

---

Kako je dan žena postal fantovski vikend

Za vikend ob dnevu žena smo organizirali turnosmučarski tabor. Na koncu smo se ga – precej simbolično – udeležili sami dečki. Sprva je kazalo, da bi lahko imeli še dve članici, a ker so se Klari popolnoma zaštofali sinusi, je potem tudi Tanja odpovedala z zelo pragmatičnim argumentom:

»Ja kaj bom pa jaz sama delala tam z vami, pa še s krpljami bom.«

In tako smo bili ekipa: Načelnik, Petar, Matjaž in jaz. Ravno za en avto. Še dobro, da je dal Sandi pred časom namontirat truglco na streho, da smo lahko spravili vso robo vanjo.

Zaspani disco ob 5h

Start je bil ob 5h iz MB. Očitno smo imeli vsi razen Sandija zelo kratke noči, saj ni minilo dolgo, ko je v avtu odmevala samo še njegova disco muzika. Sam sem verjetno zaspal nekje pri melanholičnem »Nothing Compares 2 U« od Sinéad O’Connor. Še dobro, da je imel Sandi vključeno navigacijo, da mene ni potreboval.

Mi: »Smučke gor, smučke dol«, Petar pa: »Smučke gor, smučke gor«

Na poti po avstrijski Koroški smo se vsi čudili, kako je vse golo — in to precej visoko. Ampak jaz sem samozavestno razlagal: »Mi bomo imeli sneg od avta do avta.« No … pustimo podrobnosti, da smo morali parkrat sneti smuči. Vsi razen Petra! On je šel čez drn in strn, iglice, kamenje in celo potok — popolnoma v nasprotju z novonastajajočo pesmijo »Smučke gor, smučke dol«, ki bo nadaljevanje himne »Pese gor, pese dol«. Tretji del trilogije pa bo imel naslov »Gate gor, gate dol«, saj bi nam Matjaž in Sandi zakuhala, če bi jih ohranila na sebi do vrha.

Na poti smo imeli še več podobnih scen - kapo gor, kapo dol; mikico gor, mikico dol; majico gor, majico dol; rokavice gor, rokavice dol - prava koreografija turnega smučanja in čebulnega oblačenja.

Sandi pa: »Hej ho, hej ho!«

Sandi si je medtem veselo prepeval drugo pesem: »Hej ho, hej ho!« Zato sem ga vprašal, ali je pred kratkim kaj gledal Sneguljčico, saj njeni palčki vzklikajo prav tako. Odgovoril je, da ne, jaz pa sem mu verjel natanko toliko, kot so mi ostali zjutraj verjeli glede snega od avta do avta. Kakorkoli, lepo je bilo videti Načelnika tako nasmejanega, veselega in polnega optimizma.

Ko smo se med vzponom izmenično hladili kot v hladilniku in pražili na soncu ter nato prišli na vršno ramo, od koder se je pokazal vrh, je bil trenutek točno tak, kot ga opisuje naša himna:

»Pese gor, pese dol — ko sled strmo zavije,

na vrhu jih pospraviš, in žarek ti posije.

Pese gor, pese dol — srce dela "boom-klak",

glava čisto hladna, v žilah višji tlak.«

V brezvetrju in na soncu smo si v miru privoščili sendvič, se pofočkali in pripravili za spust. Seveda smo pazili na čistočo, kot veleva himna:

»Na vrhu odlepim, zložim, pospravim,

da ne bo vse lepljivo — čistočo ohranim.«

Naslednji trenutek pa je v glavah že odmeval naslednji verz:

»Prvi zavoj — podlago testiram,
zatem na polno in nič ne zaviram.
Kolena so mehka, na grbini zavijem,
zavriskam od veselja — ta trenutek užijem.

Če je gnilc, vozim nežno, če pršič je, letim,

skorjo spoštujem — ne skačem, ne norim.«

V dolini smo že razmišljali o naslednjem dnevu, v glavi pa se nam je vrtel verz:

»In ko pridem v dolino, je nasmeh do ušes,
jutri spet gor — to je zdravilo… anti-stres!«

Bilo je sicer nekaj pomislekov glede višine vrha Seemannwand (2816 m) za naslednji dan. Pa Sandi prekine ta skepticizem: »Ni ovir za nas! Hej ho, hej ho, jutri spet gremo!«

Matjaž pa ga začudeno pogleda:
»Ja, kak pa ti misliš it gor, Sandi? Saj imaš le eno palico.«

Sandi se je namreč ob spustu malo preveč »naslonil« na palico in jo zlomil. To ni bil ravno trenutek iz refrena himne:

»Pese gor, pese dol — to je moj kontrol,

v ritmu greš na vrh, pol pa flow do dol.«

Sandi pa mirno: »Ja, eni mislimo na vse in imamo rezervne palice s sabo!« In se zadovoljno zareži.

Ja, Sandi res misli na vse. Tako zanesljiv je, da sploh nisem vzel zraven marmelade in masla.

Šef v pizzeriji

Da bi se čim bolje regenerirali, smo sklenili, da ne bomo kuhali, ampak bomo šli na pizzo. Malo sem poguglal in na random izbral pizzerijo Al Dado v Gmündu.

Ko stopimo noter, pravim:
»Ja, kam zavraga pa smo mi to prišli - v neko libanonsko restavracijo, al kaj?«

Petar me hitro popravi:
»Ne, ne, ta je ziher albanska.«

Matjaž je najprej zavil na WC, natakar pa je v trenutku pristopil do nas ostalih in povprašal, kaj bomo spili. Bil je zelo prijazen, a to ni bilo nič v primerjavi s prijaznostjo do Matjaža, ko se je ta vrnil z WC-ja: »Was wollen Sie Schef?« Nadaljevalo pa se je z: »Bitte, Schef!«, »Guten Apetit, Schef!«, »Alles gut Schef?«, »Danke Schef!« Tako si je Matjaž prislužil nov vzdevek - Šef. Če bo pa zraven slišal še vse ostale besede, bo pa sploh počaščen.

Pica je bila na pogled velika, a ko smo prišli iz picerije, smo bili že vsi spet lačni. Testo je bilo tanko kot karton, občutek pri jedi pa skoraj stiroporast. Po drugi strani smo pa tudi kar nekaj kalorij porabili tisti dan. Pa še apetit smo si dvigali s tem, ko smo s Petrom in Šefom preštevali kalorije, analizirali pulz in čas regeneracije na naših pametnih urah. To nas je naredilo samo še bolj lačne. Sandi pa je tako ali tako vedno lačen.

Stiskanje v zakonskih posteljah – razen Sandija

Naše bivališče je bila ogromna gostilna, ki se je prelevila v mini hotel. Sprejela nas je starejša gospa in nas pospremila do velikega apartmaja z dvema spalnicama z zakonskima posteljama. Na odhodu dečkom ni ušlo, kako me je pobožala po rami in me vprašala, če sem zadovoljen z nastanitvijo. Nasmihali so se, da bi si me morda najraje kar odpeljala. Hmm, raje ne. Jaz sem noč raje prespal s Šefom, Sandi pa s Petrom. No, vsaj tako je bilo mišljeno na začetku.

V apartmaju je bilo vse: ogromen Sony televizor, pomivalni stroj, kavomat na kapsule, grelnik vode, toaster… Skratka vse, razen posode za kuhanje – če izvzamemo dva mala lonca, kapsul za kavomat in tablet za pomivalni stroj.

Po tuširanju in sušenju pesov ter vložkov od pancarjev smo si vseeno skuhali juhico z gris knedli. Malo za potešitev huronskega apetita, malo pa za notranje ogrevanje in boljši spanec. Pa še veganska je bila. Taman za Sandija, ki je to verjel šele, ko sem mu pokazal napis na vrečki. Na Petra je juhica res delovala, saj je kot ubit spal že ob 8h. Šef se je pa še odločil obnoviti glikogenske rezerve s kruhom in marmelado, da ga naslednji dan ne bi skurilo.

Ko smo šli spat še ostali, je Sandi že čez pet minut zapustil spalnico. Šef se obrne proti meni:
»Petar je že odgnal Sandija s smrčanjem,« in se zahihital.

Sandi je zjutraj razložil, da je bil razlog prevelika vročina v sobi in da je na kavču lahko spal ob odprtem oknu. Moram priznat, da mu celo verjamem. V Peruju je namreč pri −10 °C zapustil najin šotor in je raje spal zunaj, ker mu je bilo prevroče.

Drugi dan: Slovenija proti Češki

Naslednje jutro smo se odpeljali v Pöllatall na izhodišče za Seemannwand. Tokrat so bile razmere povsem drugačne kot pred leti, ko sva bila tam s Primožem pri −16 °C. Tokrat je bilo −2 °C — pravzaprav najhladneje v okolici.

Prvi del v senci je bil prijetno svež, da se nismo preveč spotili. Na planini pri Lasörnhütte nam je posijalo sonce in je bilo prav prijetno. Tam nas je ujela skupina šestih zagnanih Čehov. Tempo so imeli očitno kar resen. O tem je pričal pot na njihovih čelih, rokah in ritih…. - en v spodnji majici, drugi s popolnoma premočenimi hlačami na riti, tretji je iz naglavnega traku ožemal vodo, četrti je imel odprte vse zadrge na hlačah, ki so mu plapolale naokoli.

Po njihovem tempu je bilo jasno, da so v dobri formi. Eden je imel kolesarski ekipni dres, drugi majico UTMB (Ultra-Trail du Mont-Blanc). Pozdravili smo se in tisti v kolesarskem dresu nas je vprašal, če smo gledali Strade Bianche in Pogačarjevo suvereno zmago. Odvrnili smo, da nismo imeli časa, saj smo bili na turnem smuku, da pa smo malo spremljali prek interneta.

Mi smo nadaljevali v našem ritmu, kmalu pa so nam Čehi zadihali za petami. Ker mi je Sandi že na poti gor pravil: »Aleš, če želiš prit do vrha, boš morda moral it sam naprej.« No, zdaj se je ponudila priložnost, da tudi sam dam v višjo prestavo, saj bom imel družbo na poti na vrh in ne bom sam izpostavljen. Pa sem jim sledil.

Nato so se ustavili. Enako sem storil jaz in počakal Petra in Matjaža, da jima povem, da bi šel s svojim tempom do vrha. V tem času so me Čehi že prehiteli. Nato sem, ne da bi jih zavestno lovil, šel v svojem ritmu, ki sem ga letos kar dobro naštudiral. Enega po enega sem prehiteval in skupaj s še tremi prišel na vrh. Dober tempo so imeli!

Na vrhu nas tokrat ni pričakal sončni žarek iz refrena himne:

»Pese gor, pese dol — ko sled strmo zavije,
na vrhu jih pospraviš, in žarek ti posije.«

Precej je pihalo, iz juga pa so se hitro bližali temni oblaki. Zato sem jo kar hitro ucvrl navzdol, pojoč si:

»Pese gor, pese dol — ko zavoj zahrešči,

sneg odleti — ves svet se umiri.«

Smučanje je bilo skoraj ves čas odlično. Zgoraj nekaj mehkega snega na trdi podlagi, kasneje nekaj odjuženega srenca, pa celo za nekaj zavojev pršiča - kot pravi himna:

»Firn je pravljica, srenec poezija,
kloža je jeba, pršič fantazija.«

Tudi ta jebena kloža se je znašla na meniju v gozdu, dokler se ni začela cesta, ki je bila odlično trda za smuk. Dvakrat smo si morali sneti smuči (razen Petra, sklepam), sicer pa se je dalo prismučat do avta.

Epilog

Malo pod vrhom sem srečal Petra in Šefa in jima rekel, naj data malo »na gas«, saj se bližajo temni oblaki. Sam sem odsmučal do doline v enem zamahu. Sandi je tisti dan šel malo bolj na easy, zato je že čakal pri avtu. Petar in Šef sta stvar vzela resno in prišla do avta skupaj s Čehi, s katerimi smo se veselo pozdravili in izmenjali nekaj besed. Na koncu smo bili vsi — kot pravi himna:

»… (z) nasmeh(om) do ušes,
jutri spet gor — to je zdravilo… anti-stres.«

Če povzamem: strogo gledano sneg res ni bil čisto od avta do avta, dobra volja pa zagotovo.

PESE GOR, PESE DOL (Live version)

Ideja: Matjaž Balažic - Šaci 

Besedilo: Aleš Fajmut, ChatGPT

Izvedba: Suno AI Songs

Opomba: Besedilo v tej verziji pesmi se nekoliko razlikuje od tistega v blogu, kjer je že navedena novejša verzija, ki je še v nastajanju.

Aleš Fajmut