Bele vode
.jpg "Bele vode")
Bele vode, Zahodni Julijci. "Moraš it, ful je lepo." je rekel sodelavec. In res je bilo. Dogovorjeno je bilo, da gredo 3 naveze, a so se trije člani izneverili in pridružila se je druga naveza. Za mene in verjetno še koga nova izkušnja topljenja snega za vodo, spanja v bivaku z od miši pogriženimi jogiji, pojštri in dekami, ki imajo čudne fleke, za katere nočeš niti razmišljat od česa so, ko se Timi nad Petarom na pogradu premakne, se ta strašljivo upogne, Italijan, ki spi na tleh, ker več ni bilo prostora, prosi, da pazimo na njegove dragocene dele, če gremo ponoči lulat, spiš brez, da se dotikaš stvari, ki niso tvoje (OCD), a zbudiš se s fenomenalnim razgledom in skoraj domačo živalco pred vrati. V petek smo se povzpeli do bivaka, kjer smo prespali 2 noči. Prvi dan smo z Borutom in Timijem plezali Bulfoni D'Eredita. Plezala sta jo izmenično, jaz pa sem uživaško sledila. Ugotovila sem, da tudi besedi lepa in prečka pašeta skupaj, videla, da tudi fantje pomislijo o obhodu dela smeri ali abzajlu, ko postane smer "čudna", a je Borutu kljub pomislekom suvereno uspelo preplezati tudi čuden, vlažen kamin. Njemu z lahkoto, brez nahrbtnika, meni z veliko guzenja in malo klastrofobije, Timiju pa tako, da sva s pomočjo pomožnih vrvic dvignila nahrbtnik. Tudi Aleš in Petar sta se vrnila iz Severnega raza polna pozitivnih vtisov. Za večerjo so bile testenine iz vrečke različnih okusov, popolnoma istega okusa in testenine z okusom race, brez kančka race. Fuj. Naslednji dan smo se z bivaka spustili do koče, kjer smo pustili odvečne stvari in se odpravili do smeri Direttissima, ki velja za zelo lepo. O njej smo delili mnenje; zelo lepa smer, ki bi se lahko imenovala tudi smer peščenih ur, sta pa dostop in sestop precej naporna, izpostavljena in dolga za teh borih 200m plezanja.. Pri dostopu smo prehiteli 2 plezalca, ki smo jima baje omogočili ležeren tempo vse do vrha, ampak ni naša krivda, če orientacija ni njuna močna točka. Naučili smo se tudi, da se bi lahko več učili iz tujih napak, saj nas je kolega na bivaku prosil, da na vstopu v smer poberemo palice od kolegice, ki jih več žal ni bilo, namesto tega pa smo na 2/3 dostopa pustili novih 5 parov palic, ki jih je kolega Aleš šel požrtvovalno in prostovoljno sam iskat (saj bi šla jaz, ampak je obstajala dokaj realna možnost, da bi potem poleg palic reševali še mene). Pri koči še zadnje skupinske fotke in sestop do parkirišča, potem pa na zasluženo pijačo in pivo. Vse lepo in prav, če bi Italijani stregli hrano ob 17. uri in če bi Slovenci razumeli, da mi s ture pridemo res lačni :(
V glavnem bilo je super! Pubeci hvala in še kdaj.
Janja Skernišak
.jpg)
.JPG)
.jpeg)
