Če sem že napisal blog za naš turnosmučarski tabor, se še toliko bolj spodobi, da ga napišem za Magistralo. Ne gre za katerokoli Magistralo, ampak za veličastno Triglavsko magistralo v osrčju Julijcev, ki te z Vogla mimo našega očaka Triglava pripelje v eno od dolin: Vrata, Krmo ali Kot. To ni ravno tura, na katero greš mimogrede. Malo jo nosiš po glavi, malo poslušaš zgodbe drugih, malo se delaš, da je še čas. Potem pa pride trenutek, ko je treba reči - zdaj.

---

»The« Magistrala

Če sem že napisal blog za naš turnosmučarski tabor, se še toliko bolj spodobi, da ga napišem za Magistralo. Ne gre za katerokoli Magistralo, ampak za veličastno Triglavsko magistralo v osrčju Julijcev, ki te z Vogla mimo našega očaka Triglava pripelje v eno od dolin: Vrata, Krmo ali Kot. To ni ravno tura, na katero greš mimogrede. Malo jo nosiš po glavi, malo poslušaš zgodbe drugih, malo se delaš, da je še čas. Potem pa pride trenutek, ko je treba reči - zdaj.

Prejšnji teden je bil res intenziven. Polar ura mi je ves čas kazala »overreaching«. Najprej je v torek in sredo padla Magistrala, nato pa še v soboto in nedeljo turni tabor s 30 km in skoraj 3000 višinci. A Magistrala je bila drugačna zgodba kot vzponi za vikend. Predvsem je bila bolj izčrpavajoča, bolj nepredvidljiva, pa še tempo je bil višji.

Moram priznati, da sem že ob samem razmišljanju o njej in poslušanju zgodb od Juhija (op. a. Luke Juharta) in Šacija (op. a. Matjaža Balažica), ki sta jo prav tako opravila v dveh dneh še v času korone leta 2021, čutil neko posebno mešanico vznemirjenja in spoštovanja. Ni me toliko skrbelo, da bi morda lahko na poti srečal medveda — onadva sta od Komne do Sedmerih jezer sledila njegovim svežim stopinjam — kot to, da je pot dolga približno 45 km in vsebuje okoli 3300 m vzpona ter približno 4300 m spusta. Morda številke same po sebi še niso tako grozne. Bolj me je skrbelo to, da je veliko smučanja navzdol treba opraviti na pesih, v težkem terenu med drevesi, da se na poti lahko hitro izgubiš, in pa tista tiha slutnja, da je to tura, kjer lahko hitro izgubiš precej časa in še več energije.

Sam se je verjetno ne bi lotil. Ne brez nekoga, ki jo je že dal skozi. Zato je bilo toliko bolj pomembno, da je bil zraven Luka — izkušen maček, ki je že nekaj časa napovedoval ponoven naskok nanjo.

Pogovori so se pričeli že v četrtek, 26. februarja, ko me je poklical ob 6.30 zjutraj. Verjetno je celo noč razmišljal o Magistrali. Takrat je bolj potipal teren, ali sem resen kandidat zanjo, in me povprašal, ali bi šel kam za vikend. Žal tisti vikend nisem imel časa, on pa je šel testirat teren z Zorrotom na Tosc. V ponedeljek dopoldan me že kliče navsezgodaj: »Aleš, razmere so vrhunske, kdaj imaš v naslednjih dneh čas za Magistralo?« V meni je takoj zazvonilo — zdaj ali pa spet dolgo nič. V torek in sredo lahko vzamem dopust. Treba je izkoristiti čas in razmere. Vreme tudi kaže solidno. Brez posebnega premišljanja oddam vlogo za dopust.

Nato se je začela logistika in preučevanje vremena. Napoved je bila nekaj dni prej videti boljša, v ponedeljek pa ne več tako vrhunska — v torek oblaki z juga in možnost ploh, v sredo oblaki s severa in spet možnost ploh. Pokličem prijateljico Mojco v Bohinj za mnenje glede vremena in načina organizacije prevoza. Malo me je prestrašila. Bila je prejšnji dan na Rodici in pravi, da je bila taka megla, da konca svojih smuči skoraj ni videla. Dol pa so prišli tako, da so sledili lastni sledi. Drugače bi se zlahka izgubili.

Kličem nazaj Luko: »Kaj narediva, napoved ni najboljša?« Dogovoriva se, da vsak zase podrobno preštudirava različne vire in se nato odločiva. Sam sem pregledal šest različnih napovedi, od katerih je bila ena zelo slaba, ena malo manj slaba, ostale pa so kazale na sonce in v popoldanskem času nekaj oblakov. Luka je ugotovil podobno. Na koncu sva sklenila — greva!

Odprto je ostalo še vprašanje prevoza. Z enim avtom ali z dvema? Mojca bi nama lahko pomagala, ampak je nisem želel preveč obremenjevati, ker se je ravno v tistih dneh odločala glede turnosmučarskega potovanja v Turčijo na iransko mejo, hkrati pa se je še usklajevala za delo — snemanje in fotografiranje — ravno za sredo, ko bi midva prismučala v Krmo. Dogovor je bil torej preprost — skušava rešiti sama, če pa nama res zagusti, pokličeva njo.

Potem je prišlo na vrsto pakiranje. Vedel sem, da se bo vsak gram poznal. Prva dilema: plazovni nahrbtnik da ali ne? Težji je, ampak razmere še ne dolgo nazaj niso bile nedolžne. Zapadlo je veliko snega, zdaj pa se juži in morda plazi. Derez tudi nimam lahkih, zato sem se odločil nekaj prišparati pri obleki in hrani. Od obleke sem vzel poleg ostalega le ekstra nogavice, gate in rezervno dolgo merino majico. Za hrano pa dva sendviča, juhice, dva paketa instant Spicy povrće tagliatel, kapučino, instant kavo, čaj, napitke in energijske tablice, pa seveda gorilnik, bombico, posode in pribor. Vse ostalo kot na običajno turo — s popolno bojno opremo.

Prvi dan: Vogel – Komna – Sedmera jezera – Prehodavci

V torek zjutraj odhod pravzaprav sploh ni bil tako zgoden, kot je to značilno za ture z Lukom. Ob 5h ga je Petra pripeljala v Tepanje, s čimer mi je prihranila pol ure spanja. Hvala, Petra! Luka pa je poskrbel za TOGO kapučin iz domače kafetiere.

V Bohinjski Bistrici sva se še ustavila v pekarni, vzela nekaj za pod zob in bila že ob 7.15 na parkirišču pod Voglom — med prvimi. Pred osmo že na Voglu. Uf, kak pogled na osončene zasnežene planjave in zratrakirane proge. Mmm, tudi alpsko smučanje bi bilo ta dan vrhunsko. Sploh po tem, ko sva stestirala podlago s kratkim spustom do vznožja sedežnice.

Sam sem sicer Luku razlagal, da naj bi se dalo do izhodišča za Magistralo priti tudi s spustom po gozdni cesti takoj desno od hotela. To so nama potrdili tudi žičničarji, a midva sva že bila spodaj v luknji in bi morala hoditi nazaj gor do hotela. Upala sva, da bodo sedežnico morda zagnali malo prej, pa niso - niti sekunde pred uradnih 8.30. Se je pa vseeno splačalo, saj sva lahko odkarvala po deviških črticah (op. a. ratrak špurah) do Planine Zadnji Vogel.

Tam pa hitro pese gor. Hmm, potem pa: katero pot izbrati? Tri so bile. Pogledava na zemljevid na Bergfexu. Meni se zdi, da sva na pravi, in greva, a se nama že po 50 metrih zdi čudno. Pogledava še enkrat — nisva na pravi. V drugo nama uspe in tudi table na drevesih opaziva.

Potem pa takoj prva lekcija. Pri kratkem, strmem spustu med drevesi — smučala sva po pesih — se mi palica zarine globoko v sneg med borovce. Ko jo potegnem ven, je brez obročka. O, sranje! Pa ne že spet. To se mi je enkrat že zgodilo in sem ostal brez njega. To me je izučilo in od takrat imam vedno rezervnega v nahrbtniku. Na taki turi si brez obročka pečen. A vseeno sem šel iskat starega in ga precej hitro našel.

Nato nama je končno steklo. Luku sem sicer pravil: tu bi se dalo tudi brez pesov, podlaga je trda. Če bi moral slučajno kje gor, pač malo hodiš. A sva nadaljevala po pesih cik-cak med drevesi in čez grbine in vesine. Tako smučanje mi je vedno stresno in mi ni prav v užitek — je pa cena za ves čas, ki ga sicer porabiš za tisto večno:

»Pese gor, pese dol — to je moj kontrol,

lepiš, trgaš, zložiš — spet nazaj na pol.«

če ponovno citiram našo himno.

Nato prispeva do dela, kjer se je začela najina GPX sled, ki sta jo posnela Dolfa in Šorn, ko sta šla v nasprotni smeri in od tam odsmučala dol po Žagarjevem grabnu. Pred nama se odpre ožja dolina z vzpetinami, najprej bolj položnimi, potem bolj strmimi. Prav začudilo me je, kako lepo gre pot od zadaj. Če namreč od jezera gledaš gor v tej smeri, vidiš same neke prepade in človek se vedno sprašuje, kje za vraga tam poteka prehod. No, od zadaj se pokaže lepa dolinica, ki se ves čas elegantno vzpenja proti Konjskemu sedlu.

Pot poteka tik pod ostenji tolminskih vrhov — Vrh nad Škrbino, Vrh Hribcev, Podrta gora, Tolminski Kuk — na katerih so se ustavljali oblaki z juga. Midva pa sva imela praktično ves čas sonce. Malo je tudi pihalo, tako da je bila temperatura ravno prava. Vmes sva nekajkrat nataknila tudi srenače, kot veleva himna:

»Srenači v žepu — če zgladi se pobočje,

ne grem se junaka — raje preverim področje.«

Na Konjskem sedlu narediva prvi pravi postanek. Malo hrane, malo pijače, priprava za spust. Prvi zavoj – podlaga odlična. Glede na trenutno difuzno svetlobo pa se kar malo prehitro sprostim in preveč dobesedno vzamem verz iz himne:

»Prvi zavoji test, potem na full brez mej,

kolena mehka, linija čista — občutek: Yeah!«

In potem hop — past. Na pobočju je bila od vetra oblikovana vdrtina, ki je zaradi slabe svetlobe nisem pravočasno opazil in je nato nisem mogel več preskočiti ali se ji ogniti. S sprednjim delom smuči sem se zarinil na drugo stran, smuči so se upognile, mene pa je katapultiralo naprej s čelado v sneg. Mislil sem, da me bo sezulo iz pancarjev. Potem me je kot napet lok odbilo nazaj. Luka je pozneje rekel, da ni bilo videti prav nič lepo. Na srečo je bilo vse v redu. Gležnje mi je precej pretegnilo, kolena in golenice pa so zdržale. Okej, sem si rekel, kaj mi pravi himna:

»Gora uči nas, da furamo kontrol!«

Nato sva na daleč srečala edine turne smučarje ta dan. Bili so štirje — eden z izrazitim mariborskim naglasom. Nismo se poznali. Na daljavo smo izmenjali informacije in šli vsak svojo pot. Midva sva se še dodatno vzpela, da sva lahko imela nato boljše smučanje proti Planini Govnjač. Luka je sicer pravil, da naj bi se dalo na ta način prismučati čisto do doma na Komni, a so ga spomin in občutki malo prevarali, saj je dom na vzpetini in to ni izvedljivo niti teoretično. Jasno, vsak kdaj upa in si želi, da bi si prišparal pese gor, pese dol.

Zdaj niti nisem več štel, kolikokrat sva jih dala gor in dol. Zdaj tudi razumem, od kod se je Šaciju pojavil ta rek, ki ga je z nami delil med božičem in novim letom, ko smo skupaj preživljali čas na Selli Nevei (Na Žlebeh) in skupaj v večernih urah hodili turno po zaprti progi do Gilbertija. Takrat mi je kapnilo — pa to bi lahko bila super pesem z refrenom Pese gor, pese dol. Še isto noč sem s pomočjo ChatGPT-ja in Suno izdelal prvo verzijo, pri čemer sem bolj malo spreminjal besedilo, ki mi ga je dal »četi« po zelo dolgih navodilih. Še dodatna zelo natančna navodila so sledila v Suno glede same izvedbe. Zjutraj smo se vsi čudili, kako dobra je že osnova. Po praznikih sem se nato še konkretno lotil piljenja besedila, ga razširil, izboljšal rime in dal nova navodila v Suno. Še najbolj všeč mi je verzija, ki je objavljena na koncu bloga »Pese gor, pese dol – turnosmučarski tabor AO TAM ob dnevu žena v povsem moški zasedbi«, tukaj na koncu pa dodajam še drugo verzijo. Sami se odločite, katera vam je bolj všeč.

Na Komno prispeva z mislijo, da bi človek tu zlahka zaključil prvi dan. Sončno popoldne, sušenje oblek, konkreten obrok, malo dremanja na sončku... Pa ni bilo te sreče. Morala sva dalje. V četrtek sem imel službo. Privoščila sva si vegi ričet, nekaj popila, dolila čaj v termoske. Luka je moj odhod na WC izkoristil za kratek power nap. Hodila sva bosa, jaz v dolgih gatah, ker sva sušila praktično vse ostalo. Tik pred Komno je bilo peklensko vroče. Res je žgalo. Po slabi uri postanka sva šla naprej, ker sva bila v resnici komaj na polovici današnje poti.

Čakal pa naju je najbolj tečen del med Komno in Sedmerimi jezeri, kjer gre non stop gor-dol in cik-cak med drevesi — tokrat ves čas s pesi gor. Nobene prave elegance, samo potrpežljivo delo. Najbolj zoprn je bil greben, ki ga je bilo treba premagati pred prihodom na Sedmera jezera. Popoldansko sonce ga je povsem ojužilo, tako da se je vsak korak malo udiral. Zaradi tega si moral smučko dvigovati za nekaj dodatnih centimetrov. In ravno ti centimetri se na koncu neusmiljeno seštevajo in te izčrpavajo.

Po drugi strani pa je bila pot skoraj pravljična. Snega je bilo ponekod za meter in pol, morda dva. Vse zalito, vse belo, vse poravnano. Da spodaj sploh obstajajo borovci, si dojel šele, ko se ti je palica udrla skoraj do roke ali pa te je s smučmi vred posrkalo v kako luknjo. Vidne so bile le bežne sledi krpljarja, tu pa tam zabrisana turna špura in sveže sledi divjih živali – enkrat tudi risa.

Pri koči pri Sedmerih jezerih sva si končno vzela nov odmor. Mene so začeli boleti gležnji, nekaj me je pikalo in dobil sem občutek, da mi zatekajo. Malo me je zaskrbelo zaradi dopoldanskega akrobatskega vložka, zato nisem kompliciral in sem vzel Naklofen. Luka pa je pregledoval svoje gležnje. Zjutraj si jih je zatejpal z blazinicami z izrezanimi krogi za gleženjske kosti in čez nalepil powertape. Že ko sem to gledal, sem bil precej skeptičen. Izkazalo se je, da sam sklep ni bil problem. Robovi blazinic pa so mu naredili lepe okrogle žulje okrog kosti, zato je vse raje snel, kot da bi si naredil še več škode.

Vse skupaj je potem čudežno rešila 300-gramska Milka, ki jo je Luka potegnil iz nahrbtnika kot kak skriti adut, in čez petnajst minut sem se počutil kot prerojen. Ni bilo dosti časa za postanek, saj je bila ura že pet, na tabli pa je pisalo, da imava do Prehodavcev še dve uri. Že prej sva tudi ugotovila, da v bistvu ne greva po poti nič hitreje, kot je časovnica za pohodnike poleti. Ni se nama zdelo, da bi bila počasna — prej nasprotno. Ampak pri takem terenu izgubljaš čas povsod: pri vdiranju, smučanju po pesih, ustavljanju, obračanju, navigiranju, fotografiranju…

Ker sem bil po Milki kar naenkrat spet živ, sem prevzel vodstvo in začel vleči špuro. Nekaj časa po komaj vidnih ostankih stare, potem pa kar po svoje po bližnjici v dolgo prečko nad gornjimi jezeri. Potem se je teren postavil bolj pokonci. Podlaga je bila trda. Vprašanje je bilo, ali nadaljevati v prečki ali raje izgubiti nekaj višine. Šel sem naprej. In potem še naprej. Na koncu sem se v mraku odločil za en prehod po nagnjeni polici med borovci in manjšo opastjo oziroma zametom. Od daleč je izgledalo izvedljivo. Od blizu pa precej manj. Ko sem prišel skoraj do borovca, sem dojel, da s smučmi ne bo šlo. Nisem hotel tvegati kakšne neumnosti, zato sem se ustavil, vzel cepin, snel smuči, jih zapičil višje čez opast in se s pomočjo cepina spravil čez. Luka, ki je šel za mano in je že prej poslušal moje dvome in verjetno še kakšno kletvico, je naredil obvoz in moje manevre posnel od zgoraj. Prizor je bil skoraj tak kot v himni:

»Dereze na noge, če je led v strmino,

cepin v roke, da ne naletiš na kako mino!«

Dereze na srečo niso bile potrebne.

Potem pa spet gasa dalje. Podlaga je bila vrhunska — trda in grifig, tako da si lahko šel kjerkoli. Počasi se je stemnilo. Sledi ni bilo več, orientacija pa je prešla na telefon, zemljevid in vrisane poti. In to, mimogrede, pri takih turah res noro dobro deluje. V vsakem trenutku vidiš, kje si in kje je prava smer. Za ta del GPX sledi nisva imela, ker Dolfa in Šorn nista spala na Prehodavcih. Nato v trdi temi — z izjemo odsevov lune na vrhovih, ki se še ni prikazala izza njih, in s pomočjo naglavnih svetilk — zagledava obrise koče in bivaka na Prehodavcih. Sledil je občutek olajšanja. Juhej! Uspela sva! Presrečna se objameva in zatečeva v bivak.

Zunaj se je medtem že pošteno shladilo, v bivaku pa je bilo ob prihodu presenetljivo toplo. Vsaj v primerjavi z zunaj. Hitro sva se preoblekla in začela taliti sneg. Sama sva bila. Luka odpre vpisno knjigo in presenečeno ugotovi, da bova prva vpisana v letu 2026. Zadnji vpis je bil komaj za božič 2025.

Jaz sem prevzel taljenje snega in kuhanje, Luka pa je iz nahrbtnika potegnil hladno predjed: mini klobasice in koščke parmezana. Luka zna. Najprej Milka, potem italijanske specialitete. Jaz sem ostal bolj konzervativen: Knorr juhica z gris knedli. Preverjena klasika. Pogreje, nasiti, popravi človeka. Ker sva se med potjo res veliko potila, z vodo pa sva morala šparati, sem skuhal še eno zelenjavno juho z rezanci, ki jo je prinesel Luka. Ker sem imel jaz še eno japonsko z instant nudli, sva na koncu še to stresla noter in zadevo začinila s pikantno jušno osnovo. Mmm. Noro, kako dobro paše kaj takega v mrzlem bivaku po dolgem dnevu.

Na Luko je to takoj delovalo uspavalno. V trenutku je zaspal. Jaz sem še malo zavlekel glavno jed, vmes zavrel vodo za čaj in napolnil termoske, nato pa nama skuhal še vsakemu en paket Spicy povrće tagliatel. Imel sem sicer tudi curry omakico, ampak ni bilo potrebe — jed je bila dovolj ostra že sama po sebi. Luka se vmes zbudi, ves premražen, in ugotovi, da so jogiji ledeni. Pod sebe si da dve koci. Potem ugotovi še, da sta dve za zgoraj premalo. Po glavni jedi spet takoj zaspi. Jaz pomijem posodo in stopim še za pol drugi liter vode, da nama tega ne bo treba početi zjutraj.

Spat sem šel ob pol enajstih. Spal sem bolj slabo. Sploh ker sem moral nekajkrat odtočit, pa še močno se je ohladilo. Najprej sem imel dve koci spodaj in dve na sebi, končal pa sem s štirimi na sebi; Luka pa s petimi. Res je bilo mrzlo. Zdaj mi je bilo jasno, zakaj je bil bivak ob prihodu tako topel. Čez dan se je od sonca segrel, ponoči pa se je tudi hitro ohladil, saj je očitno slabo izoliran.

Zjutraj je bil prvi pokonci Luka, ki je v nasprotju z mano jutranji tip. Zavrel je vodo, da sva si pripravila proteinski napitek s kapučinom in instant kavo. Sam sem pojedel še sendvič od doma. Opravila sva vse potrebe in odrinila. Še vedno je bila na nebu polna luna, ki sem jo opazoval tudi med jasno nočjo, ko sem hodil lulat. Kakšna noč je bila! Od snega pobeljenih vrhov se je odbijala svetloba lune, tako da si videl vse kot na dlani. Okolica pa je bila povsem zalita s snegom in samo najine komaj vidne sledi so vodile do bivaka.

Drugi dan: Kanjavec – Velo polje – Kredarica – Krma

Za začetek drugega dne sva okolico prvič videla v dnevni svetlobi in občudovala, na kako lepem mestu stojita koča in bivak. Hkrati sva se oba strinjala še v nečem — z veseljem bi prispevala konkreten prostovoljni prispevek za vzdrževanje takega stanja bivaka, če bi obstajala kje skrinjica za prostovoljne prispevke, kot jih imajo v Avstriji. Res. Kako super bi bilo, če bi kaj podobnega bolj sistematično zaživelo tudi pri nas. Sploh ko primerjaš stanje z bivakom pri Koči pri Sedmerih jezerih, ki je bil zdaj v katastrofalnem stanju. Spodnja vrata napol odprta, vse zasuto s snegom, zgornji vhod nedostopen, podrte stopnice in podest. Škoda. Verjamem, da bi se s prostovoljnimi prispevki čez leto marsikaj nabralo — vsaj za kakšne nove koce, rjuhe, jogije. Z veseljem bi vrgel nekaj papirnatih not, saj mi res veliko pomeni, da lahko prenočim na toplem in čistem, ko so koče zaprte.

Pot proti Kanjavcu se je hitro postavila pokonci. Bilo je že skoraj za srenače, pa je še šlo brez. Potem je bilo vprašanje, ali greva že takoj proti vrhu ali malo bolj okoli. Luka se je spomnil, da je pri prvi varianti potrebno zoprno prečenje, če želiš na vzhodni vrh. Konec koncev pa naj bi bila oba vrhova pri glihi po višini, tako da je praktično vseeno, na katerem stojiš. Pa sva se odločila, da greva kar na prvega — zahodnega. Že na začetku sva si dala gor srenače, saj je bila podlaga zelo trda in sonce je še ni nič odjužilo. Prečenja, da bi prišla na drugi vrh, nisva izvedla, saj bi se precej namučila in morda tvegala zdrs. Po glavi mi je šel verz:

»Špura se vije po strmem terenu,

vsak korak je zlog, vsak izdih je v refrenu.

Pese gor, pese dol — to je moj kontrol,

v ritmu greš na vrh, pol pa “flow” do dol.«

Na vrhu sva bila hitro. In potem je prišel eden najlepših delov cele ture. Prvo zares dolgo smučanje. Tista prava, čista vožnja. Podlaga je bila trda, kot dan prej na Voglu. Takšna, da je res lepo zahreščalo:

»Pese gor, pese dol — ko zavoj zahrešči,

sneg odleti — ves svet se umiri.«

Uau! Tisti trenutek je bil čisti užitek.

»Kolena so mehka, na grbini zavijem,

zavriskam od veselja — ta trenutek užijem.«

Ustavim se in posnamem Luko, kako oddirja mimo mene. Pokrajina je fantastična. Vse belo, zalito. Prvič se prav zares ustaviva šele v spodnjem delu. Luka ves čas ponavlja: »Aleš, kake razmere, kake razmere! Pa prva sva, ki sva letos otvorila celo Magistralo.« Šorn je bil z Lukom že prejšnji večer na vezi glede razmer. Predstavljam si, da je bil nato za vikend in v ostalih dneh hud naval na Magistralo z vseh strani. Midva pa sva bila sama, samcata, v miru!

Nato si ogledava smer, kako bova nadaljevala. Pred nama se je odprla uvala proti Velem polju, za katero je Luka rekel, da je bila leta 2021 povsem v obliki črke U. Zdaj pa je bilo dno prepredeno z do petmetrskimi zameti. Fascinantno. Onadva s Šacijem sta bojda tam dol peljala smuk kot Hermann Maier, midva pa sva morala izbrati taktiko izogibanja luknjam zametov in ubrati pot bolj ob strani.

Ko ni šlo več dalje, ponovno pese gor in oblačila dol, saj je sonce že pošteno pripekalo. Sneg je bil že čisto ojužen. Sledila sva stari špuri, ki se je strmo dvignila v mini grapo, a hitro je bilo jasno, da je za smuči prestrmo. Ojužen sneg je kar zdrsaval pod njimi. Dala sva jih na nahrbtnik in vzela cepina v roke. Tudi hoja ni bila prav nič elegantna. Enkrat te drži kot beton, drugič se ti udre do pasu, ker spodaj tičijo borovci. Luka je pravil, da je to najbolj zoprn del dneva, in imel je popolnoma prav.

Ko sva po nekaj časa lahko ponovno nadela smuči, sva prišla do Konjske planine. Od tam je GPX sled vodila nekje med dvema vrisanima planinskima potema proti Kredarici — zgornja je prečila strmejša pobočja, spodnja pa se je najprej malo spustila in šla bolj naokoli. Poskusila sva z nekakšno srednjo varianto po GPX sledi in po ostankih starih sledi krpljarja, a se je hitro izkazalo, da so pobočja prestrma, podlaga pa taka, da smučka pri hoji v prečko samo oddrsava. Šele takrat sva ugotovila, da bi bilo bolj smiselno iti spodaj in naokoli, saj sva midva šla po GPX sledi Dolfeja in Šorna, ki sta po njej tam dol smučala in nista želela izgubljati višine, midva pa sva šla v obratni smeri. A takrat je bilo že prepozno za povratek. Dala sva smuči na nahrbtnik in nadaljevala peš, saj bi drugače porabila preveč energije. Na srečo je bila podlaga super tudi za hojo.

Na vmesnem postanku je bilo tako vroče, da se je Luka slekel do gat in si bos hladil noge v snegu, s cepinom obešenim za gatami pa poziral za fotko. Spet je pomagala Milka, od katere je ostala še polovica od prejšnjega dne. Zdaj vem, kaj moram naslednjič obvezno vzeti zraven.

Ko sva si ponovno nadela smuči, sva pred sabo zagledala prvo živo dušo tisti dan. Že prej je bil plan, da ogovoriva vsakogar, ki nama pride nasproti, in ga poprosiva za prevoz iz Krme. Prvi je bil Avstrijec s krplajmi — Jakob iz Gradca. Prav razveselil se je, ko sva mu predstavila najino idejo, saj ga je skrbelo, v kakšnem stanju bo cesta iz Krme. Z veseljem sva mu ponudila, da ga pomagava poriniti ven, če bo treba. Čista win-win kombinacija.

Pospešila sva tempo do Kredarice, da nama ta priložnost ne bi ušla. Takih danes namreč ne bo prav veliko. Pri Kredarici sva sicer srečala še dva turaša iz Krškega, s katerima je Luka takoj odprl temo prevoza za primer rezervnega scenarija. Medtem sem jaz še vedno malo fotkal naokrog. Pravzaprav sem bil prvič pozimi na Kredarici in nasploh v teh koncih. Na Komni sem že bil, a ne s turnimi smučmi. In moram reči: naše gore so pozimi res noro lepe. V Avstriji sem odsmučal veliko večino svojih turnih smukov, ker tam lažje najdeš ture od avta do avta, a nisem si predstavljal, da bo Magistrala tako lepa. Seveda zna zagotovo pokazati tudi zobe. Če je slabo vreme ali gneča, je zgodba lahko hitro drugačna. Midva pa sva jo tokrat zadela v skoraj idealni izvedbi. Tudi Luka je rekel, da težko verjame, da bi jo doživela še bistveno lepše.

Za dokončno sodbo je manjkalo samo še eno: dolg spust v Krmo. Več kot 1600 višinskih metrov. Spila sva Solo in takoj krenila. Nisva bila kot Krčana, ki sta si zgoraj privoščila dva pirčka in sončenje. Malo sva bila do tega celo kritična. Na taki turi ti gre alkohol precej hitro v glavo, predvsem pa ob takem soncu nima smisla po nepotrebnem zavlačevati, saj se plazovne razmere iz ure v uro slabšajo. Sonce je namreč neusmiljeno pripekalo. Sledi o kakih oblakih in plohah, kot jih je kazala napoved, sploh ni bilo.

Pod Kredarico je bilo smučanje znova vrhunsko. Malo bolj ojuženo kot zjutraj, a lepo smučljivo. Ko so se široka pobočja prenehala, se je začel rodeo. Najprej nekaj ozkih kratkih grapic in prehodov pod skoki. Malo pod lovsko kočo, ko pot zavije v gozd, pa sva vžgala prečko pod stenami VDV in držala višino, kolikor se je dalo. Smučanje je postalo prava vaja iz lovljenja dinamičnega ravnotežja. Grude, majhni splazeli odseki, jame, zameti — vse te je metalo iz ravnotežja. Podlaga pa v osnovi trda kot beton, tako da so smuči nad njo včasih kar zaplapolale.

Prečko sva vlekla kar se da dolgo. Potem je bilo snega vedno manj, dokler prehoda naprej preprosto ni bilo več. Takrat sva zavila med borovce, se spustila do ravnine in prišla na pot malo nad zadnjim parkiriščem v Krmi, ki je bilo seveda še povsem zasneženo. Sledilo je še minimalno poganjanja do Kovinarske koče. Vmes sva prehitela tudi Jakoba. Perfekten timing.

Nekaj trenutkov kasneje smo se že vozili proti Radovni. Sprva sva ga prosila le za prevoz do Bleda, od koder bi nekako lovila povezave do Bohinjske Bistrice in naprej do Vogla. Med vožnjo pa smo se zapletli v pogovor. Jaz najprej v polomljeni nemščini, potem pa hitro v angleščini, saj je bil Jakob profesor angleščine in zgodovine na graški gimnaziji. Razložil je, da ima ob sredah prosto in je tisti dan skočil na Triglav. Bravo.

Potem je nanesla še beseda na plezanje. Tudi on pleza. Takoj smo bili pri Grazer Berglandu. Luka pa naju je seznanjal s kolesarskimi potmi, jezerom Kreda, divjimi plezališči in dogodki iz 2. svetovne vojne na tem območju. Jakob najine pomoči ni potreboval. Cesta iz Krme je bila sicer grozna — slabo splužena, poledenela, z globokimi lužami. Jakob je vsako lužo direktno prevozil, tako da nas je po avtu kar premetavalo, podvozje pa je tu in tam pošteno podrgnilo po tleh.

Vmes sem poklical Mojco in ji povedal, da sva že na poti proti Bledu in da jo morda še pokličem za pomoč. Potem pa je Jakob kar sam rekel, da naju lahko zapelje do Vogla. Očitno sva mu Bohinj in dogajanje okoli njega tako dobro opisala, da ga je stvar začela zanimati. Sam je rekel, da mu je Bled brezvezen, in s tem smo se hitro vsi strinjali, saj imaš tam kot outdoor frik bolj malo za počet. Ker njegova punca ne pleza, rada pa hodi v hribe, si je Bohinj morda že predstavljal kot dobro destinacijo za kak njun prihodnji obisk Slovenije, kamor sicer pogosto zahaja.

Beseda je nanesla tudi na precej resnejše stvari. Povedal je, da ga v Avstriji zaradi temnejše polti marsikdo gleda postrani, ker je njegov oče Maročan, in da mu to v življenju nekatere stvari še vedno otežuje. Pot je med takim pogovorom minila neverjetno hitro. Tako hitro, da sem skoraj pozabil poklicati Tanjo in še enkrat Mojco. To sem uredil šele v Bohinjski Bistrici, ko sva Jakoba povabila na kosilo v Štrudl. Tam se nam je pridružila še Mojca. Ker se je Jakobu seveda mudilo domov, smo si izmenjali številke in se poslovili. Seveda sva ga vprašala, koliko sva mu dolžna, pa je vsak prispevek odločno zavrnil. Res upam, da se še kdaj vidimo in da mu bova lahko uslugo kdaj povrnila. Res nama je prihranil veliko logistike.

Mojca je povedala, da je bilo njihovo turnosmučarsko potovanje v Turčijo s Koflerjem v celoti odpovedano, zato je z opisi vrhunskih razmer na Magistrali nisva rabila posebej prepričevati, da bo od ponedeljka dalje za nekaj dni šla na Komno. Enake želje je že izražal tudi Luka, čeprav je bil še na seznamu za naš turni tabor za vikend. Zvečer mi je že javil, da odpoveduje udeležbo, saj bi rad preživel vikend z ženo in otroki, nato pa šel s Petro za nekaj dni na Komno. Razumljivo.

Mene pa sta čakala dva dneva počitka in nato tabor za vikend.

Ko zdaj pogledam nazaj, je bil to vključno s taborom res vrhunski turnosmučarski teden. Tak, o kakršnem si skoraj ne upaš sanjati: okoli trideset ur turnega smuka, 75 km, 6300 višincev, odlične razmere, super družba, lepe dogodivščine in praktično nič muskelfibra. Kar lep obet za našo velikonočno kul-turno smuko v Ötztalskih Alpah z Juhijem, Šacijem in Plohijem. Ker pa zunaj medtem že veselo čivkajo ptički in rastejo vijolice, bo treba to pridobljeno formo do takrat vzdrževati še s tekom in kolesom.

Na koncu se sprašujem, zakaj vse to pišem. Ne zaradi samopromocije. Tudi ne zato, da bi iz enega turnega smuka naredil predstavo, ampak zato, ker se mi zdi, da se tura šele z zapisom zares ponotranji. Med pisanjem jo še enkrat prehodim, še enkrat presmučam in jo malo bolj zares shranim vase. Utrinki, napor, veselje, smešni detajli in lepi trenutki se med pisanjem še enkrat sestavijo v celoto. In mogoče je prav to največja vrednost takih zapisov — da nekaj, kar bi sicer ostal le trenuten vrhunski občutek, malo bolj trajno zadržiš v sebi. Del teh občutkov pa želim deliti tudi s somišljeniki in prijatelji.

 

PESE GOR, PESE DOL (»The« Magistrala Extended Remix)

Ideja: Matjaž Balažic - Šaci 

Besedilo: Aleš Fajmut, ChatGPT

Izvedba: Suno AI Songs

 

Aleš Fajmut